Veliki pajesen Ailanthus altissima

Značilnosti

Je do 25 m visoko listopadno drevo z redko, zaobljeno krošnjo ter ravnim, močnim deblom in s plitvimi, po veliki površini razvitimi koreninami.

Vrsta	Drevesa (makrofanerofiti)
Življenjski prostor	Potoki, Reke
Velikost	do 25 m

Opis

Mladi poganjki so debeli, rdečkastorjavi in dlakavi, lubje na vejah svetlosivo, na deblu tanko, razmeroma gladko in z belkastimi vzdolžnimi razpokami. Brsti so majhni, do nekaj mm dolgi, zaobljeni, rdečkastorjavi in pokriti z 2–4 dlakavimi luskolisti. Listi so 50–90 cm dolgi, spiralno nameščeni, lihopernato sestavljeni iz 11‐25 lističev. Lističi so asimetrični, 6–12 cm dolgi, 2,5–4 cm široki, pecljati, podolgovato eliptični, na vrhu zašiljeni, pri dnu zaokroženi, celorobi ali z 1–3 topimi krpami. Če lističe pomečkamo, oddajajo izrazit, neprijeten vonj. Cvetovi so petštevni, drobni, večinoma enospolni (rastlina dvodomna, redko enodomna), združeni v do 25 cm dolga latasta socvetja; venčni listi so zelenkasti. Plodnica je nadrasla, s 3–6 plodnimi listi, ki so med seboj zrasli le v spodnjem delu. Plodovi so približno 1 cm široki in do 5 cm dolgi krilati oreški. Zreli plodovi so svetlo rdečkastorjavi. Najbolje uspeva v toplem podnebju, na (hud) mraz pa so občutljive le mlade rastline. Pajesenu ustrezajo globoka in sveža tla, raste pa tudi na kamnitih in peščenih tleh. Je svetloljubna vrsta odprtih in svetlih rastišč. Pogosto ga najdemo v mestih, na ruderalnih rastiščih, ob robovih hiš, ob cestah, na gradbiščih, ob potokih, na nasipališčih, opuščenih kmetijskih površinah in podobno. Hitro in bujno raste, lahko tvori neprehodne sestoje in ob tem pa izpodrine domorodno vegetacijo. Pajesenova drevesa izločajo toksine, ki preprečujejo uveljavitev drugih rastlinskih vrst v bližini. Nekateri ljudje so alergični na pelod pajesena, sok te rastline pa naj bi povzročal miokarditis.