Naša priljubljena lokacija za opazovanje ptic je bila v sredini maja podobna pravemu ptičjemu raju. Vse je zelenelo, v mokrišču okrog mrtvice se je razlegalo ptičje petje vseh vrst, nekatere so že gnezdile, druge so hitele z urejanjem in gradnjo gnezda.

Poleg gnezdilk so se v mrtvici izmenjavale tudi vrste, ki tu ne gnezdijo, ampak sem prihajajo le po hrano. Poleg najštevilčnejših čapelj tu vedno redno lovi vodomec.

Med selivkami, ki so si  izbrale obrobno grmičevje za svoje gnezdišče, so bile najglasnejše močvirske trstnice.

Potem pa je nastopilo letošnje pasje poletje. Suša ni prizanesla niti stanju vode v mrtvici, ki je vidno upadala iz dneva v dan. Zelenonoge tukalice so vodile svoj naraščaj po vedno bolj izpostavljenem obrežju.
 

Mokrišče občasno obiščejo tu posebni, bolj redki gostje.

Čopasta in rjava čaplja.

 

Ko je bilo vode le še za nekaj centimetrov, je mrtvica postala postajališče za bolj kratkonoge pobrežnike. Kar nekaj časa so se tu zadrževali pikasti martinci.

V začetku julija je od bajerja (mrtvice) ostala le še blatna luža. Prispeli so mali deževniki.

Do konca julija je iz bajerja izginila vsa voda. Vse skupaj je bolj spominjalo na puščavo kot na mokrišče. Odraslim malim deževnikom so se pridružili tudi letošnji mladiči.
 

Na suhi in razpokani zemlji so se prehranjevale tudi letošnje bele pastirice.

V avgustu je bilo naše "mokrišče" videti precej pusto in zapuščeno. Na obrobnem grmičevju in rogozu so vztrajali le še prosniki. Videti so bili precej skuštrani in zanemarjeni.

 

S prvim večjim deževjem v septembru se je presušena mrtvica počasi začela polniti in bo do naslednje gnezditvene sezone najverjetneje spet v polni formi pričakala svoje goste.