Tam nekje v začetku avgusta so se na spletnih galerijah z naravoslovno tematiko začele pojavljati čapljice, naše najmanjše čaplje. Ko sem dobil obvestilo še z domačega terena, je bil čas za akcijo.

Dostop do "našega" bajerja je sredi poletja precej otežen; če prištejem še vse krvosese in popolno kontra svetlobo, so kvalitetne fotografije misija nemogoče.
 

Kljub vsemu se zamaskiram in čakam na kakšno priložnost, vsaj za dokumentarni posnetek.

V dobre pol ure so mi pred objektiv prišle najmanj tri različne čapljice.

Verjetno gre za seleče se osebke, saj čapljice v gnezditvenem času v bajerju nismo videvali.

Spreletavale so se sem ter tja po bajerju, se skrivale v rogozu in spet lovile na suhem potopljenem grmičevju. Ko sem zaključil s seanso, se je izkazalo, da čapljice niso niti približno tako plašne in previdne kot njihove večje sorodnice.

Redni obiskovalec na bajerju je tudi vodomec, gnezdile pa so tukalice, mali ponirek, labod, verjetno tudi kakšen mokož in ostale manjše ptice v rogozu, kot npr. močvirska trstnica in rakar.

Kljub zelo slabim robnim pogojem sem z rezultatom lahko povsem zadovoljen. Seveda je bilo potrebno kar nekaj potrpljenja pri obdelavi fotografij. Nauk zgodbe: ne obupaj pri še tako slabih svetlobnih pogojih. Enako velja tudi za vreme.